Zapisky iz putovanja na Balkanah Poslě Kosova jesm pojehal do | Slovjansky.com – Interslavic / Medžuslovjansky

Zapisky iz putovanja na Balkanah

Poslě Kosova jesm pojehal do Makedoniji, Skopje. Glavno mjesto poslě Kosova kaže se kako někaky kiberpank. Kad jesm odstupil iz vagonu i počujal grad, dalje jesm uviděl sledujuču situaciju: černa vrana atakuje bezdomnogo, za čto toj kriči na makedonskom: «Што jему, пичка материна?». Vskorě člověk opustil mjesto.

OK, idu dalje. Vidžu civilizaciju. Mnogo pamětnikov i statuj — ne pamětaju, čto by kdekoli bylo isto samo. Mnogo umenšenyh kopij slavnyh objektov typu Triumfalnoj arky v Parižu ili dvohetažnyh červonyh londonskyh avtobusov. Někde jesm čital, čto to ide od komplexu nižnosti — od togo, čto Makedonci sut narodom bezradostnym.

Situacija tut jest mnogo vyše trudnějši, neželi u Srbov ili Albancov, minimalno zatože Makedonij (zaležnyh i nezaležnyh) vo světu sut 5, i vsě jegovy obyvatelji sut Makedoncami. Makedonci mogut byti albanskymi, grečskymi, bolgarskymi, daže srbskymi. Vo vrjeme velikih vojen na Makedoniju sut pretendovaly mnoge državy, a něktore bolgarske lingvisty i dnes ne uznavajut nezaležnost makedonskogo jezyka i naroda. Spravědlivo kažu, čto makedonsky etnos i jezyk sut najbliže k bolgarskomu, ale to ne znači, čto Makedonci ne jestvujut.

Za mně makedonsky jezyk jest nečto srednje medžu bolgarskym i srbskym: oni skoro ne koristjat padeže, ale imajut mnogo srbskyh slov v řečniku.

Makedonija mogla stati drugim "Kosovo", ale poslě kritiky dělanja NATO v Bělgradu, myslju, čto Zapad už ne risknul počinati vojenske akcije. Kako znamo, v Makedoniji živejut priblizno 70% pravoslavnyh makedoncov i 30% makedoncov-torběšov, ktore sut muslimami. Prirodno, oni ne sut kamaradami za sebe. I kad v 2001 lětu voznikly etnične pogromy podobne Kosovskym, situacija se izrešila opět s pomočju NATO i EU, ale bez koristenja sily. Takovoju, kaka byla prěd několko lěty v susedske državě.

Od togo vrjemeni muslimska (albanska, torbešska) diaspora dostala privelegije, napriměr, vo vzoru proporčnogo parlamentu ili vo vzoru uznanja albanskogo jezyka kako drugogo oficialnogo.

Zloba i nepriljatelivost medžu gradžanami jest vidět bezoružnym okom. Makedonci imajut logičnu reakciju, kad vidžut někogo, kto ne govori na makedonskom. Napruženje prodolžaje byti od 2001 lěta i nikad ne išla. Albanska teritoria hočut više avtonomii ili daže plnoj nezaležnosti. A Makedonci ne hočut. Makedonci hočut do EU, ale s takovym kulturnym i etničnym raznoobrazijem to ne bude možlivo. Pri tom potrěbno priznati, čto politika EU na javu hoče zregulovati toj konflikt. Napriměr, kad do EU vstupila Bolgarija, to jednym iz uslovij bylo bez problemov davati pasport makedonskym bolgaram (ktore takože imajut vliv na politiku) — takovym zposobom mnogo Bulgarov se vratili do domu.

Mně bylo vsěgda interesno, začto EU ne prijme Albaniju. Vsě Albanci, živeči v Makedoniji, Srbiji, Grecji, Crne Gori i t.d. mogli by vratiti se do domu (motivace — rabota v EU) i oblehčiti slovjanskym državam i politikam život tak, že ty krajiny by prěstali byti mnogoetničnymi.

A čto mysljete vy?